Kako prenehaš s “kaj si bodo drugi mislili” in začneš z “življenjem”

V zadnjem času sem veliko razmišljala o tem, koliko nam zares pomeni mnenje drugih in na žalost ugotovila, da veliko.

Iskanje dovoljenja in nato potrditve je na nek način vgravirano v nas in se ga zelo težko znebimo, še posebej, če se ne zavedamo vpliva.
Od malega so nas vzgajali – starši, učitelji, sorodniki – da moramo spraševati za dovoljenje: kam lahko gremo, kaj lahko počnemo,  celo to, ali lahko gremo na WC med šolsko uro in ali si lahko vzamemo robček, da si obrišemo nos.

In na drugi strani smo potem iskali potrditev: zvezdico za dobro opravljeno nalogo, pohvalo staršev, ko smo dobili dobro oceno…

Vse to je del normalnega procesa. Težava pa se pojavi, ker nam po tem, ko končno odrastemo, se zaposlimo, dokončamo študij in tudi uradno postanemo samostojni, nihče ne pove, da lahko zdaj končno nehamo spraševati za dovoljenje in začnemo živeti po svoje.

Na žalost so te navade zakoreninjene v nas in tudi kot popolnoma odrasla in samostojna oseba še vedno (zavestno in podzavestno) iščemo priznanje okolice. Seveda ne pravim, da ne poslušajmo strokovnjakov in da ne prosimo za pomoč, ko o kaki stvari nimamo dovolj znanja ali informacij. Govorim o odločitvah, ki se neposredno nanašajo na oblikovanje našega življenja.

Ali naj ostanem s fantom/punco? Naj si končno omislim psa? Ali naj se preselim v novo stanovanje? Ko sprašuješ druge za NJIHOVO mnenje, o tem kaj bi bilo najbolje ZATE dobiš:


Ne glede na to, na koga se obrneš, kako rad te ima in kako dobro ti želi ON NI TI. Vsak glede na svoje lastne izkušnje, vrednote in strahove oblikuje kar bi bilo najboljše za NJEGA.

Čisto aktualen primer: sama sem si zelo dolgo želela psa. Kadarkoli je beseda nanesla na to, so bili vsi zelo proti. Moja mama ima rada živali, ampak je iz svojih izkušenj vedela, da pes laja in zato vznemirja sosede, ne more ostati sam, da rada dolgo spim in bodo težava jutranji sprehodi…
Vse to je bilo njeno mnenje, ki je temeljilo na njenih izkušnjah in njenem vedenju.  No, jaz sem kljub temu zaupala sebi in posvojila Nalo. Vsako jutro ob 6 sva na sprehodu, laja samo ko se igra, že zdaj počaka dobro uro sama v stanovanju (brez težav) in je ena izmed najboljših stvari v mojem življenj. Vendar se nič od tega ne bi zgodilo, če bi jaz še naprej slepo sledila mnenju drugih. 

Samosvojost mi je delno sicer prirojena, vendar pa je velik del doprineslo vedenje, da ima v resnici vsak sam popolnoma vse informacije, na podlagi katerih se lahko odloči o tem, kaj bo zanj najboljše. In kar je najbolj pomembno: da je naše mnenje izoblikovano že preden sploh postavimo vprašanje – želimo si le potrditve (dobimo pa lahko samo dvom in nesigurnost vase).

Zdaj pa še to: zakaj pravzaprav to počnemo? Kaj je dejanski razlog tega, da ves čas potrebujemo potrditev celega sveta? To je STRAH PRED NEUSPEHOM.

Zelo pogost in izjemno močen dejavnik, ki ljudem preprečuje, da bi stopili iz lastne sence, živeli po svojih željah, poskusili kaj novega in izstopili iz množice.

Vendar pa v življenju moramo doživeti nekaj padcev. In jih bomo v vsakem primeru. To je dobro. Ker šele ko se zavemo, da neuspeh tu in tam ni nič strašnega, lahko začnemo sprejemati odločitve samozavestno. Brez pomoči drugih.

Sama že nekaj let prakticiram naslednje: kadarkoli me popade strah, da česa ne bom zmogla (dovolj dobro), česa ne poznam ali da se bom v čem osramotila se vprašam naslednje: kaj je najhuje, kar se lahko zgodi?

Čeprav bi morda to kdo odsvetoval, je po mojem mnenju predstavljanje najhujšega možnega scenarija pozitivno. Ker ko ugotoviš, da niti najhuša stvar ni življenskega pomena, se preprosto prepustiš.

Zato: prenehaj spraševati, če si preveč ali premalo lepo oblečena za kako priložnost in se uredi tako, kot TEBI najbolj ustreza. Zelo redko se zgodi, da smo za kako stvar izrazito neprimerno oblečeni. In kaj se lahko najslabšega zgodi? Lahko dobimo kak čuden pogled, lahko se nam kdo nasmeji/zgrozi, pa kaj?

Prenehaj spraševati, kaj naj narediš v zvezi, ker samo ti veš, če je vredno ostati ali ne. Prenehaj iskati potrditve partnerja, staršev, prijateljev, sošolcev, sodelavcev, neznancev na ulici. Ker na koncu koncev šteješ samo ti in tvoje zadovoljstvo s samim seboj.

Sabrina

5 thoughts on “Kako prenehaš s “kaj si bodo drugi mislili” in začneš z “življenjem”

  1. Tina says:

    Enkraten zapis. Najdem se predvsem v tistem delu, ko pišeš, da se ob določeni situaciji vprašaš kaj je najhuje, kar se lahko zgodi? Seveda pridem do zaključka, da itak slabše ne more biti… a vseeno imam strah pred korakom naprej. Skozi se mi dogaja da se zadeve lotim zagnano, strastno in skoraj obsesivno… kasneje pa zgubim motivacijo in se počutim grozno. V primeru bloganja, se mi je že mnogokrat zgodilo, da sem se primerjala z drugimi in spraševala za mnenja… pa se mi še tu in tam…. in to mi vzame ogromno energije. Si pa govorim skozi, ne oziraj se na druge… upam, da mi počasi uspe. 💕💕

    Like

    • manylovesbysabrina says:

      Mislim da se vsi kdaj znajdemo na tem mestu, ko preprosto hočemo slišati še drugo mnenje. Ampak sploh pri pisanju bloga je to, o čemer sem govorila v objavi, toliko bolj pomembno, ker gre za tvoje izražanje in ne obstaja prav ali narobe, zato res ne potrebuješ mnenj okolice. Vse v življenju je treba delati po občutku – za enega je prav to in za drugega drugo. Že da se zavedamo kje so naše močne in šibke točke je velik korak v pravo smer 👍🏼

      Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s